Ali sem res ponosen/a nase?

19 Apr Ali sem res ponosen/a nase?

Ali se sploh zavedam kdo sem? Ali se cenim? Ali vidim sebe v ogledalu?
Zakaj vedno isto. To ni dovolj dobro, to bo bolj ustrezalo partnerju, to bo prizadelo moje otroke, moji starši ne bodo ponosni name. Sodelavcu/ki moram pomagati, ker mu/ji ni dobro….in še in še in še in še…….
Vsak dan polna glava misli, kaj vse moram, kako vse moram. Ko pride večer padem dol, v posteljo….in je konec še enega dneva….
In tako včeraj in tako danes in tako jutri…mine dan, teden, mesec, leto jaz pa vsak večer padem dol vsak dan z večjim bremenom, z več bolečinami, z večjo izčrpanostjo…
Kdaj bo prišel moment, ko se ustavim, pogledam v ogledalo….se ustrašim podobe v ogledalu, obnemin….
in
Neeee, to nisem jaz, to je samo podoba mene……kje sem, kaj sem, kdo sem….
Kje sem se izgubil/a?
In spet nešteto vprašanj v glavi, ampak ne zmorem več. Dovolj je, čas je, ja čas je ZAME.
Zakaj se nisem prej ustavil/a? Se čutil/a? Povedal/a na glas, postavil/a meje.

Nič ni izgubljeno.
NIč ni prepozno.
Ta trenutek je pravi čas.
Da vstanem.
Zberem vso energijo, ki jo premorem.
In
In narediš prvi korak.
Zmorem. Zmorem. Ker je v meni še vedno življenje.
Še vedno hrepenenje. Čutnost. Iskrica, ki gori, ki ni nikoli ugasnila.
Naredim korak, prvi moj korak, zase, zmorem.
Čutim v sebi moč, čutim v sebi željo po življenju.
Želim živeti, biti tu, JAZ.
Se radostiti, veseliti vsakega trenutka.
Pogledati se v ogledalo in videti.
Ja videti SEBE polno hrepenenja, veselja, sreče.
Videti in stopati po moji poti.
Kaj je moj prvi cilj na poti?
Zapišem ga na list papirja in ga vsak dan preberem in sledim.
Vsak dan.
Najdem sebe, stojim na svoji poti in ji sledim brez upiranja.
Samo sledim, JAZ samo JAZ.
V sebi čutim moč, ljubezen, MIR.