Skozi katera vrata naj stopim?

28 Apr Skozi katera vrata naj stopim?

Stojim pred vrati, visokimi mogočnim vrati. Želim prijeti za kljuko in jih odpreti, ampak si ne upam. Strah me je. Kar naenkrat polno vprašanj v glavi. Vrata so prevelika, pretežka. Sem premajhna, prešibka, da jih sploh odprem. Če zmorem to, kaj bo na drugi strani, kaj bom videla, kaj lahko pričakujem kaj bo, ko pokukam na drugo stran vrat.
Spet strah? Neznano.
Oh rajši ne, ne pogledam na drugo stran vrat. Saj ne zmorem, nisem še pripravljena, ne vem še vsega, kaj če ne zmorem…Toliko vprašanj in misli v moji glavi. Strah je močnejši. Zmaga.
Stopim korak nazaj.
Obstanem, kjer sem.
Na mestu.
Se obrnem. Pogledam okoli sebe in zagledam še ena vrata.
Misel.
Mogoče lahko stopim čez tista vrata. So manjša, manj mogočna, že barve smo mi bolj prijetne. Mogoče so ta vrata prava, da stopim skoz njih. Da stopim korak naprej v mojem življenju. V sobi v kateri sem, mi je vse tako znano, tako prijetno, a hkrati tako zoprno, neprijeto, polno enih težkih misli v glavi. Ne želim več biti v tej sobi…a tako znana mi je, tako poznan mi je vsak delček tega prostora v katerem sem. Toliko udobja in tako veliko neudobja. Tako stisnjena se počutim, a tako strah me je zapustiti prostorček. Odpreti vrata in si raširiti prostor, še ena soba en nov velik prostor, ampak tako neznan. Stojim pred vrati, ki sem jih prej opisala. Kako mi je všeč barva vrat, kljuka je ravno po mojem okusu. Ta odprem se odločim. Primem za kljuko, ampak, si ne upam. Ne uspem, ne zmorem……ne gre. Spet misli v glavi me premamijo, da je tu kjer sem čisto vredu….
Obrnem se okoli sebe, še ena vrata in še ena vrata in še ena vrata…..
Zavrti se mi v glavi….Moja soba ima polno vrat, polno možnosti, za korak naprej v življenju mi ponuja življenje, Ampak jaz ostajam v moji sobici, strah in vsa vsa prepričanja, ki sem se jih naučil/a mi ne dovolita, da stopim naprej.
Zavrti se mi, zmanjka mi moči, padem.
Obležim nemočna in sama…..
Ko se predramim se zavem, da sem čisto na tleh sama s sabo in nič drugega. Sama s sabo.
Vse kar mi ostane je vdih in izdih…Vdihnem in izdihnem in….
Dovolj je.
Nižje ne gre.
Ostanem ujeta v črnini življenja ali odprem vrata katerakoli samo odprem in grem skozi njih in si dovolim, da se zgodi.
Kaj se lahko zgodi. Karkoli. Me je še česa strah? Ne več. Ni več časa. Strah me je pojedel, ohromil, zato sem pristal/a na tleh.
Z zadnjimi močmi ustanem, se dvignem. Stopim do vrat, primem za kljuko in jih odprem.
Jaaaaa, uspelo mi je. Stopim skozi vrata in zagledam sonce kako me pozdravi. Svetloba me prežarči in dvigne se mi energija in srce mi začne spet biti, začutim življenje…..
Naslonim se na mehko travo in dovolim soncu, da me nahrani, da mi mati zemlja da moči in sonce energijo. Kako prijetno mi je. Zaslišim petje ptic, vse je tako drugače kot v moji temni sobi….
Spočita vstanem in se razgledam, toliko življenja okoli sebe začutim, toliko miline in radosti.
Svet je tako preprost, tako čudovit. Razširila se mi je zavest, videnje in čutenje življenje.
Tako pomirjena v sebi se počutim. Viharji v mislih so se umirili, um ne melje več.
Vseeno je čez katera vrata sem šla .Pomembno je, da sem stopila skozi. Da si želim korak naprej, da zmorem korak naprej in da si zaupam.
Vrata so taka kakršna vidi moj um, če mu verjamem. V bistvu pa samo so. Vsa različna in vsa tako enaka. Zato je pomembno, da odprem vrata in spet nasledna vrata in naslednja vrata….. Ne obstaja boljša ali slabša. Samo so, tako kot moje življenje samo je. Moja pot.
Sam/a izbiram, sobe, vrata, pot….svoje življenje.
Preplavi me hvaležnost!

marinka.si